Porton Biondi je najbližja možnost za kopanje, če iz starega mestnega jedra krenete proti severu — pas betonskih kopalnih ploščadi, prodnatih zaplat in gramoza, vkopanih v apnenčasto obalo, kakšnih deset minut hoje po obalni poti od pristanišča. Pogled nazaj proti jugu je tisti razglednični: polotok starega mestnega jedra se v loku odmika čez zaliv, nad njim pa se dviga zvonik sv. Evfemije.

Ploščadi segajo nad globoko vodo, v morje pa se spustiš po kovinskih lestvah ali kamnitih stopnicah. Peska tu ni, pravega prodnika tudi skoraj nič — sediš večinoma na betonu. Za plažo se vleče vrsta cipres in borov, pod njimi pa travnate terase, kjer si lahko v senci privoščiš piknik. Nekje na sredini pasu stoji bar z restavracijo; ležalnike in senčnike si lahko izposodiš.

Plaža je obrnjena proti zahodu, zato jo popoldne polno obsije sonce in je eno boljših mest v mestu za sončni zahod. Pri ploščadih se v vodo spustiš položno, nato pa hitro zapade v globino — za plavanje super, za najmlajše malo manj. Med globljimi skalami živijo morski ježki, tako da vodni copati res pridejo prav.

Praktično: brezplačna parkirišča ob cesti so blizu plaže, a se julija in avgusta napolnijo že do sredine dopoldneva. Pasje kopanje je dovoljeno na označenem odseku na severnem koncu. Če iščeš še kakšno kopališče v bližini, je San Pelagio kratek sprehod naprej proti severu, Monte pa je naslednje kopališče proti jugu, tik pod obzidjem starega mestnega jedra.